Radio KAOS

Ne načelnosti, kapitala nam treba; Cankar, Za narodov blagor, v MGL

Uredništvo | 9. January 2020

Odločitev,
da Cankarja tudi potem, ko so raznovrstni, še najbolj literarni, gledališki pa
televizijski in radijski ter še vsemogoči drugovrstni pokloni njegovemu
literarnemu geniju in predanosti slovenstvu, po letu dni od stoletice njegove
smrti končno izzveneli, uvrstijo na veliki oder Mestnega gledališča
ljubljanskega, velja vsekakor pozdraviti. Vsaj tak občutek nas preveva, še
preden smo predstavo videli. Dokaj podrobno, seveda brez tistega, kar nas vedno
znova zanima in na kar venomer v (vseh) gledališčih na takih predstavitvah
odgovarjajo, je, da si je pač treba prej ogledati predstavo. Kakopak.

Prispevki

Polsestra začenja turnejo po Sloveniji. V sredo zvečer prvič v Kinodvoru.

Z režiserjem Damjanom Kozoletom smo se
pogovarjali v torek popoldne, dan preden se v Kinodvoru začenjajo projekcije
njegovega filma Polsestra. Soscenaristi filma so ob Kozoletu še Urša Menart in
Ognjen Sviličić, direktor fotografije je Miladin Čolaković, oblikovalka
scenografije Neža Zinajić, oblikovalka kostumov Katja Hrobat, oblikovalka maske
Mojca Gorogranc Petrushevska, montažerja Jurij Moškon in Atanas Geogijev,
oblikovalca zvoka Julij Zornik in Igor Popovski, direktor filma Mitja
Kozamernik in producent Danijel Hočevar iz produkcijske hiše Vertigo; Sredino
projekcijo, ki sicer sodi v niz dogodkov s nskupnim naslovom Premiera
slovenskega filma, to je dobre dve leti stara pobuda Cankarjevega doma in
mestnega kina Kinodvor, da prirejata slavnostne premiere namenjene promociji in
večji dostopnosti slovenskega filma, so v Slovenskem filmskem centru označili
kot premiero, no, slovensko premiero, kar sicer ne drži povsem a je to manj
pomembno dejstvo, ki ga je natačneje pojasnil Damijan Kozole v pogovoru z
Andrejem Pengovom.

Prispevki

Družinski mijauzikl Obuti maček po Rozi – V Ljubljani in Kopru

Koprodukcija Mladinskega gledališča in Gledališča Koper nam
ob zaključku leta in začetku novega prinaša družinski mijauzikl Obuti Maček,
otroško zgodbo, ki jo je za odrske deske omenjenih dveh gledališč priredil
Andrej Rozman Roza. Glasba predstave za gledalce od sedmega do 107.

Prispevki

Silvestrski gala v Operi – od zgodnjega večera do ranega jutra

Zadnji petek v tem letu so v ljubljanski operno-baletni hiši vstopili v sklepni del priprav in zaključnih vaj za Silvestrski gala večer, na začetku iztekajočega se tedna pa smo v studiu Radia KAOS gostili ključna moža, ki so jima naložili oblikovanje tega, kot pravijo, razkošnega dogodka ob koncu leta in ki zagotavljata, da bo letošnja najdaljša noč v letu na odru SNG Opera in balet Ljubljana še bolj bleščeča kot kdaj koli prej. Nekaj pomembnih podrobnosti o pripravah, programu in poteku tega projekta, v katerega so vključeni domala prav vsi iz vseh treh umetniških korpusov ter iz podpornih in vodstvenih služb te glavne operne in baletne ustanove pri nas, sta, poebej za Radio KAOS predstavila Branko Robinšak in Petar Đorčevski, ki v tem času po pooblastilu v.d. ravnatelja opravljata delo umetniških vodij opere in baleta; Z njima sem se pogovarjal Andrej Pengov, Urša Pengov Bitenc pa je poskrbela za zvok, sliko in režijo.

Drama Akustika, zadnja nedelja 2019: Twist, Bossa de Novo. Ko pomen zveni in zven pomeni.

Ob robu pogovora s Sašom Tabakovićem, ki je z recitalom Pesmi z drugega brega in z izjemnimi instrumentalisti Janezom Dovčem, Boštjanom Gombačem, Goranom Krmacem, Vasilijem Centrihom in Robertom Piklom minulo nedeljo prevzel publiko dobro napolnjenega parterja in prve balkonske etaže v SNG Drama Ljubljana, smo že napovedali Twist. Prihodnjo, to je zadnjo nedeljo v tem letu, devetindvajsetega decembra, bo namreč prav tam, na velikem Draminem odru nastopila skupina Bossa de Novo, ki je ta koncert poimenovala kar z naslovom njihovega novega albuma; Twist pa je tudi naslov skladbe, ki jo je že davnega leta 1991, morda 1992 takrat z naslovom Paseando Waltzuglasbil Mitja Vrhovnik Smrekar; Zgodba te skladbe sega v ustvarjanje Pograjčeve plesno-gledališke skupine Betontanc in njeno potovanje po Ameriki, Latinski Ameriki in posebej na neko nenavadno snemanje na Kubi; Na to kompozicijo je Milan Kleč napisal besedilo, ki je potem dobila naslov Twist; To je bila tudi zadnja, pesem, ki jo je posnela Marjana Deržaj.

A propos

A propos: Slovenska umetnost prek meja; Mednarodna likovna kolonija v Monoštru – tudi za gospodarski razvoj manjšine v Porabju.

To je Radio KAOS in sklepna oddaja A propos iz letošnjega niza Slovenska umetnost prek meja, ki smo jo pripravili tudi s pomočjo denarja, ki ga je zagotovilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije prek tako imenovanega medijskega razpisa. Nastajala je kar dobre štiri mesece, tudi zato, ker smo z njeno vsebino ciljali na tradicionalno druženje likovnih ustvarjalcev, 18_mednarodno kolonijo v Mnonoštru, središču Slovencev, ki živijo v Porabju na Madžarskem; To srečanje likovnih ustvarjalcev se je začelo v prvi dekadi avgusta, trajalo je deset dni, sklenilo se je otvoritvijo razstave sredi novembra, končuje pa se čez nekaj dni, v prvem tednu po Novem letu, ko bodo razstavo v Slovenskem kulturnem in informacijskem centru v Monoštru tudi zaprli in tamkajšnji galerijski prostor pripravili za nov umetniški dogodek.

A propos: Slovenska umetnost prek meja; Galerija Šikoronja. Rožek, takoj za mejo.

To je oddaja A propos: Slovenska umetnost prek meja; V uredništvu in produkcijskih enotah Radia KAOS je nastajala vse od julija pa do danes, ko smo jo s pomočjo javnega denarja, ki ga prek javnega medijskega razpisa zagotavlja Ministrstvo za kuturo RS, obiskali slovensko vasico na avstrijskem Koroškem Rožek, nedaleč za mejo, blizu Karavanškega predora, rahlo s poti v smeri Beljaka; Tam je v idiličnem okolju na nekakšnem otoku med strugo in rokavom Drave pravljična hiša umetnosti, ki je bila do letošnjega poletja za nas in je za marsikoga še vedno pravi skriti zaklad. Gradiva smo zbirali in oblikovali vse od prvih dni julija, ko smo v tisti smeri in z namenom obiskati Galerijo Šikoronja, prepeljali Karavanke čez strme ljubeljske klance v tisto smer, nekako vmes v času po tem in do jeseni pa smo uspeli iz njegovega mikrokozmosa za nekaj kratkih in s glasbo rojev komarjev podloženim pogovorom obiskati tudi akademskega kiparja, profesorja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani Jurija Smoleta; Ta mojster najrazličnejših materialov in premišljevalec nas je sprejel na vrtu ob svojem ateljeju, ki je takrat dajal vtis urejenega »kamnoloma«, no, bolj arzenala božajočih trdih kosov s srcem in ključavničarske delavnice hkrati; Iz tega njegovega ustvarjalnega azila in nekaj tedenskega umika iz delovnega tempa, v katerega ga je »odstavila« zdaj že premagana bolezen, smo Smoleta, ki v domžalskem kulturnem domu Janeza Bernika, kjer skrbi tudi za galerijsko dejavnost in razstavne programe, dobesedno »izbrskali in izvabili« pred našo kamero; Neposredni povod je bilo njegovo sodelovanje na poletni, sicer skupinski razstavi v Galeriji Šikoronja, ki nam jo je odkril in predstavil naš sodelavec in zaljubljenec v ultimativne rasežnosti lepih umetnosti Franci Kapler, ki je tudi pripravil uvodni in spremljajoči zapis.

Ljubljana

Majhni in ekskluzivni. Elitni. Niso mini, so pa Mini teater.

Z namenom, da bi okrepila ustvarjanje v postdramskem teatru in gledališču za mlado občinstvo sta Robert Waltl, že od nekdaj ustvarjalec gledališča za otroke, lutkovnega še posebej, po poklicu igralec po angažmajih pa tudi režiser, umetniški vodja, gledališki direktor in producent ter Ivica Buljan, politolog, filolog, frankofil, tudi novinar, gledališki kritik ne le v nekdaj skupnem jugo-razsežju, tudi v evropskih uredništvih, gledališki soustvarjalec in avtor, pedagog in – med drugim – tudi Prešernov nagrajenec - pred 20 leti ustanovila Mini teater. Začela sta v grajskih kleteh, tam gori, nad mestom, v letih 2008 in 2009 pa sta se ob spletu spodbudnih okoliščin, ne da bi povsem natačno vedela, kaj vse to lahko pomeni, lotila preureditve stare hiše na Križevniški – takrat samo na številki 1, kasneje pa tudi na trojki, v malo gledališče.

Veliki oder MGL – Bovell, Škof: Kar vem, da je res

Nocoj, zadnji četrtek v novembru, bo na Velikem odru premiera prve slovenske uprizoritve Kar vem, da je res avstralskega dramatika Andrewa Bovella. Ganljivo in poetično ter tudi duhovito in pronicljivo družinsko dramo, kakor so zapisali v novinarskih gradivih in gledališkem listu te predstave, je režiral Luka Martin Škof, dramaturginja pa je bila Eva Mahkovic.